Pot kulturne dediščine

Pot kulturne dediščine Žirovnica povezuje rojstne hiše Franceta Prešerna v Vrbi, njegovega prijatelja Matije Čopa v Žirovnici, pisatelja Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah in Janeza Jalna na Rodinah ter čebelnjak Antona Janše na Breznici.

Vaška lipa v Vrbi

Stara lipa sredi vasi šteje več kot dvesto let. Pod njeno krošnjo je razporejenih šestnajst kamnov. Nekdaj je imel vsak vrbenski gospodar svoj kamen. Pod lipo so se sestajali, razpravljali in odločali o pomembnih stvareh. Svojih dogovorov niso zapisovali, a kar so sklenili, je držalo. Lipa obdana s kamni v slovenskem prostoru ni redkost, a vrbenska je edina, okoli katere so se kamni ohranili.

Ajdna

Ajdna je eno najznamenitejših poznoantičnih arheoloških najdišč na Slovenskem. Na skalno vzpetino na južnem pobočju Stola, ki po obliki spominja na zob, so se v 5. in 6. stoletju ob vpadih ljudstev s severa zatekli tamkajšnji prebivalci. Imeli so težko pot do vrha, ki jo je bilo mogoče opraviti le peš. Razgled še danes poplača napor, saj se razteza do Julijskih Alp in Blejskega jezera.

Jama pod babjim zobom

Jama leži na nadmorski višini 1008 m, do njenega vhoda pa je potrebno premagati 350 m višinske razlike po gozdni poti. V jami je stalna temperatura 8 °C. Priporočamo planinsko obutev, toplo obleko, rezervno majico, tekočino in malico.
Približno 300 m dolgo jamo krasijo lepe kapniške tvorbe, med njimi so kalcitni kristali, po katerih je jama najbolj znana. Posebnost so polžasto zaviti kapniki – t. i. helektiti – in veliki kalcitni kristali - t.i. skalenoedri, ki so redkost v Sloveniji. Tradicijo ogledov od 70. let 19. st. naprej nadaljuje Društvo za raziskovanje jam Bled, ki je jamo zaščitilo in uredilo poti ter električno razsvetljavo v jami.

Lipicanci

Lipicánec je pripadnik pasme konjev, vzrejene v Lipici. Pasma je bila osnovana v letu 1580, na slovenskem Krasu. Izbira samega kraja in časa ni bila naključna. Že v antiki je bila na tem področju razvita konjereja, potomci konj iz teh krajev pa so bili tudi v srednjem veku cenjeni kot odlični turnirski konji.

Lipicanci niso pravi beli konji, s starostjo osivijo do skoraj povsem bele barve. Do pred 200 leti so bili lahko tudi črni, rjavi, z belimi lisami, nakar so začeli odbirati živali, ki so se rodile temne (najpogosteje črne barve) in ki so s staranjem osivele. To sivenje ali depigmentacija je tako močno, da so v starosti med pet in sedem let konji beli.